Kako se prepozna panična motnja in premagati panične napade

Posted on by Ljubimzdravo.si

Panična motnja je ena najpogostejših anksioznih motenj, ki vpliva na duševno in fizično zdravje milijonov ljudi po svetu. Ta motnja prinaša ponavljajoče se in nepričakovane napade panike, ki so tako intenzivni, da lahko osebi onemogočajo vsakodnevne dejavnosti. Ljudje, ki doživljajo panično motnjo, se pogosto soočajo s hudimi fizičnimi simptomi in močnim psihičnim stresom, kar lahko vodi v izogibanje situacijam, kjer bi lahko prišlo do napada.

Ta članek obravnava panično motnjo v celoti, vključno z njenimi simptomi, vzroki, možnimi sprožilci, metodami diagnostike in zdravljenja, tehnikami samopomoči in odgovori na pogosto zastavljena vprašanja. Na koncu so vključeni tudi znanstveni in strokovni viri.

panicna-motnja-: kaj je in kako jo pozdravimo

Kaj je panična motnja?

Panična motnja je psihiatrična motnja, ki se pojavlja v obliki ponavljajočih se in nepričakovanih napadov panike. Napad panike je kratkotrajen, a izjemno intenziven občutek strahu ali nelagodja, ki ga spremljajo fizični simptomi, kot so hitro bitje srca, občutek zadušitve, potenje in vrtoglavica. Zaradi teh simptomov se oseba počuti, kot da izgublja nadzor nad svojim telesom ali umom.

Napadi panike so pri osebah s panično motnjo pogosto nepričakovani in niso povezani z določenimi situacijami, vendar lahko pri mnogih razvijejo strah pred napadi, kar vodi v izogibanje določenim krajem ali situacijam. Panična motnja se pogosto pojavi skupaj z drugimi anksioznimi ali duševnimi motnjami, kot sta agorafobija ali depresija, kar povečuje njeno kompleksnost.

Panična motnja se izraža skozi različne fizične in psihične simptome, ki se običajno pojavijo nenadoma in dosežejo vrhunec v nekaj minutah. Ti simptomi so intenzivni in za posameznika pogosto izjemno neprijetni, saj vključujejo fizične odzive telesa in močan občutek izgube nadzora. Razumevanje simptomov pomaga osebi in njenim bližnjim, da prepoznajo panični napad in ga obvladujejo. Tukaj je podrobnejši opis najpogostejših simptomov:

1. Hitro bitje srca ali palpitacije

Eden najpogostejših simptomov paničnega napada je občutek, da srce bije izjemno hitro ali nepravilno. Nekateri ljudje opisujejo, da imajo občutek, kot da “srce skače iz prsnega koša”. Ta simptom je povezan z odzivom telesa na stres, imenovanim “boj ali beg” (angl. fight or flight), pri katerem se srčni utrip pospeši, da telo pripravi na morebitno nevarnost.

2. Občutek dušenja ali težave z dihanjem

Med napadom panike se pogosto pojavi občutek zadušitve ali težav z dihanjem. Ljudje lahko čutijo, da ne dobijo dovolj zraka ali da se ne morejo normalno nadihati. To pogosto vodi do hitrega, plitkega dihanja (hiperventilacije), kar poslabša simptome tesnobe. Hiperventilacija zmanjša raven ogljikovega dioksida v krvi, kar lahko vodi do vrtoglavice in omotice.

3. Vrtoglavica in občutek nestabilnosti

Hitro dihanje in povišan srčni utrip vplivata na prekrvavitev in pretok kisika v možganih, kar pogosto vodi v občutek vrtoglavice ali omotice. Ljudje imajo lahko občutek, da bodo omedleli ali izgubili nadzor nad telesom. Ta občutek pogosto poslabša tesnobo in ustvari zanko strahu.

4. Občutek vročine ali mrzlica

Panični napadi pogosto vključujejo občutke vročine ali, nasprotno, nenadne mrzlice. Ti občutki so posledica sprememb v krvnem obtoku in hormonskih odzivih, ki spremljajo stresni odziv telesa. Nekateri posamezniki doživijo naval vročine ali občutek “mrzlega potu”, kar lahko povzroči dodatno nelagodje.

5. Potenje in tresenje

Zaradi intenzivnega občutka tesnobe se pogosto pojavi potenje, zlasti na dlaneh, pod pazduho ali po celem telesu. Telo se odziva podobno kot v situacijah ogroženosti – sprošča več znoja, da se ohladi in pripravi na fizično aktivnost. Tresenje je pogosto rezultat mišične napetosti, ki je prav tako povezana z “boj ali beg” odzivom telesa.

panična motnja: simptom je tudi prekomerno potenje in tresenje

6. Bolečine v prsih ali stiskanje

Panični napadi pogosto povzročijo stiskanje v prsih, bolečine ali občutek, da je prsni koš utesnjen. To lahko povzroči strah, da gre za srčni infarkt, kar napad panike še dodatno poslabša. Bolečina je običajno posledica napetosti mišic okoli prsnega koša in hitrega dihanja, ki obremenjuje prsne mišice.

7. Občutek izgube nadzora nad telesom

Mnogi posamezniki opisujejo, da med napadom panike čutijo, kot da izgubljajo nadzor nad lastnim telesom ali umom. Ta občutek je lahko zastrašujoč, saj se zdi, kot da telo deluje samostojno, brez vpliva posameznika. To vodi v občutek nemoči, ki povečuje strah in tesnobo.

8. Občutek, da je situacija nerealna

Depersonalizacija in derealizacija sta pogosta spremljevalca paničnih napadov. Depersonalizacija je občutek, da je oseba “ločena” od svojega telesa, kot da bi gledala svoje življenje iz zunanje perspektive. Derealizacija pa pomeni občutek, da okolica ni resnična ali je popačena. Ti občutki so posledica izjemnega stresa in pomanjkanja kisika v možganih, kar lahko povzroči distorzijo v doživljanju realnosti.

9. Strah pred smrtjo ali norostjo

Napadi panike pogosto vključujejo močan strah pred smrtjo, izgubo nadzora ali norostjo. Oseba ima občutek, da bo “izgubila razum” ali “se ji bo zmešalo”, kar še poveča občutek tesnobe. Ta strah se pojavi zaradi intenzivnosti simptomov, ki jih posameznik težko poveže s panično motnjo, kar lahko povzroči dodaten šok in stres.

Sekundarni strah in vedenje izogibanja

Panična motnja ne vključuje samo napadov panike, ampak tudi tako imenovani sekundarni strah. Sekundarni strah se nanaša na stalno skrb in tesnobo, da se bo napad ponovil, kar pogosto vodi v izogibanje določenim situacijam. Oseba se lahko začne izogibati gneči, javnim mestom, vožnji z avtomobilom ali celo zapustitvi doma, saj želi preprečiti morebitno ponovno izpostavljenost situacijam, ki bi lahko sprožile panični napad.

Zakaj se pojavi panična motnja

Raziskave še vedno iščejo natančne vzroke panične motnje, vendar so odkrile več dejavnikov tveganja, ki lahko povečajo verjetnost za njen razvoj. Tukaj so najpogostejši:

1. Genetski dejavniki

Panična motnja ima genetsko komponento, kar pomeni, da je tveganje za razvoj te motnje večje pri posameznikih, ki imajo v družini zgodovino anksioznih motenj (Hettema et al., 2001).

2. Psihološki dejavniki

Travmatične izkušnje, dolgotrajni stres in težave s samopodobo lahko povečajo tveganje za panično motnjo. Ljudje, ki že trpijo za anksioznostjo, so pogosto bolj dovzetni za napade panike.

3. Zunanji dejavniki

Določene življenjske spremembe, kot so smrt bližnje osebe, selitev ali pomembne življenjske spremembe, lahko sprožijo panično motnjo, še posebej pri posameznikih, ki so nagnjeni k anksioznosti.

4. Fiziološki dejavniki

Nevrotransmiterji, kot sta serotonin in dopamin, imajo ključno vlogo pri regulaciji razpoloženja. Spremembe v teh kemičnih procesih lahko prispevajo k razvoju panične motnje. Zloraba alkohola in drugih substanc prav tako poveča tveganje za pojav napadov panike.

kaj so dejavniki ki vplivajo na pojav panične motnje

Panična motnja ima več oblik

Panična motnja se pogosto pojavlja v povezavi z drugimi oblikami anksioznih motenj, ki imajo podobne simptome in lahko vplivajo na posameznikovo vsakdanje življenje. Čeprav se ti pogoji med seboj razlikujejo, imajo skupne značilnosti, kot so intenzivni občutki strahu, tesnobe in nelagodja. Tukaj je pregled nekaterih najpogostejših povezanih motenj:

1. Specifične fobije

Specifične fobije so intenzivni, iracionalni strahovi pred določenimi predmeti, situacijami ali dejavnostmi, kot so višina, letenje, kače ali kri. Čeprav sam strah ni stalen, lahko soočenje s predmetom ali situacijo strahu sproži močno tesnobo ali napad panike. Na primer, oseba z močno fobijo pred letenjem lahko doživi napad panike že ob misli na letalsko potovanje ali ob pristopu do letališča. Specifične fobije so pogosto obvladljive, saj se tesnoba običajno umakne, ko posameznik zapusti fobično situacijo ali se odmakne od sprožilca.

2. Socialna anksiozna motnja

Socialna anksiozna motnja, znana tudi kot socialna fobija, se nanaša na intenziven strah pred družbenimi situacijami ali pred nastopanjem pred drugimi. Ljudje s socialno anksiozno motnjo se pogosto bojijo, da jih bodo drugi sodili, kritizirali ali ponižali, kar vodi v izogibanje socialnim interakcijam. Ta motnja lahko povzroči panične napade v specifičnih situacijah, kot so javni govori, družabni dogodki ali celo vsakodnevne interakcije, kot je pogovor z neznanci. Socialna anksiozna motnja pogosto omejuje posameznika v zasebnem in poklicnem življenju, saj se izogibanje družbenim situacijam lahko konča z izolacijo in osamljenostjo.

3. Generalizirana anksiozna motnja (GAM)

Generalizirana anksiozna motnja je oblika kronične anksioznosti, kjer posameznik doživlja pretirano in dolgotrajno skrb zaradi različnih vsakdanjih situacij. Ljudje z GAM pogosto doživljajo občutek tesnobe, ki ni vezan na določen dogodek ali sprožilec, ampak se nanaša na različne vidike življenja, kot so zdravje, finance, družina in prihodnost. Zaradi stalne skrbi in napetosti lahko posamezniki z GAM občutijo fizične simptome, kot so mišična napetost, motnje spanja in utrujenost, kar jih dodatno izčrpa in vodi v izgorelost. GAM lahko povzroči panične napade, zlasti v obdobjih, ko skrbi dosežejo vrhunec ali ko se posameznik sooči s stresno situacijo.

4. Posttravmatska stresna motnja (PTSM)

Posttravmatska stresna motnja je anksiozna motnja, ki se razvije po izjemno travmatičnem dogodku, kot so vojna, nesreča, naravna katastrofa, zloraba ali nasilni dogodek. Ljudje s PTSM pogosto doživljajo nočne more, spomine ali “flashbacke” dogodka, kar jih pogosto spravi v panično stanje. Pri PTSM je značilen tudi izogibalen odziv, saj se posameznik izogiba situacijam ali sprožilcem, ki ga spominjajo na travmatični dogodek. Panični napadi pri PTSM se pogosto sprožijo, ko je oseba izpostavljena spominom ali asociacijam na dogodek, zaradi česar oseba doživi intenzivno tesnobo in občutek ogroženosti, tudi v varnem okolju.

Kako se panična motnja diagnosticira

Za pravilno diagnozo panične motnje je potrebno temeljito psihiatrično ocenjevanje, ki vključuje naslednje korake:

  1. Psihiatrični pregled: Psihiater ali psiholog opravi pogovor z osebo, pri čemer zbere podatke o simptomih, pogostosti in intenzivnosti napadov panike ter morebitnih spremljajočih težavah.
  2. Diferencialna diagnostika: Pomembno je, da se izključijo druge zdravstvene težave, kot so srčne bolezni, ki lahko povzročajo podobne simptome kot panični napad.
  3. Vprašalniki in ocenjevalne lestvice: Strokovnjaki pogosto uporabijo vprašalnike, kot je Beckova lestvica za anksioznost, da pridobijo dodatne informacije o posameznikovem stanju.

Pravilna diagnoza je ključen korak k ustreznemu zdravljenju, saj se panična motnja pogosto poslabša, če je ne zdravimo.

Kako se panična motnja zdravi

Zdravljenje panične motnje zahteva celostni pristop, ki vključuje kombinacijo psihoterapije, zdravil, tehnik sproščanja in dodatne podpore, kot so skupine za samopomoč. Cilj zdravljenja je zmanjšati intenzivnost in pogostost paničnih napadov ter pomagati posamezniku, da ponovno vzpostavi nadzor nad svojim življenjem. Spodaj so podrobno opisane najpogostejše in najbolj učinkovite metode zdravljenja.

1. Kognitivno-vedenjska terapija (KVT)

Kognitivno-vedenjska terapija (KVT) velja za eno najučinkovitejših metod pri zdravljenju panične motnje. KVT temelji na ideji, da so čustvene težave, kot je panika, posledica negativnih ali napačnih miselnih vzorcev, ki sprožijo panične odzive. Terapija vključuje več korakov, s katerimi oseba postopoma prepozna in spremeni misli ter vedenje, ki prispevajo k njenim napadom.

Faze KVT pri zdravljenju panične motnje:

  • Prepoznavanje in analiziranje miselnih vzorcev: Terapevt pomaga osebi prepoznati vzorce negativnega mišljenja, ki vodijo k napadom panike. Na primer, oseba lahko verjame, da bo napad panike povzročil smrt ali trajno izgubo nadzora.
  • Kognitivna prestrukturacija: S to tehniko oseba uči izzivati napačne misli in jih nadomeščati z bolj realističnimi in konstruktivnimi prepričanji. Na primer, posameznik se lahko nauči, da so simptomi panike neprijetni, vendar niso življenjsko nevarni.
  • Izpostavljalna terapija: Pri tej tehniki terapevt postopoma izpostavlja osebo situacijam, ki povzročajo tesnobo, vendar pod nadzorovanimi pogoji. Oseba se tako nauči postopno zmanjševati strah in se soočiti s situacijami, ki jih običajno izogiba.
  • Dihalne in sprostitvene tehnike: Med terapijo se oseba nauči tehnik dihanja in sprostitve, ki lahko zmanjšajo fizične simptome panike. Te tehnike pripomorejo k uravnavanju telesnih odzivov in umiritvi uma.

KVT je običajno kratkotrajna, vendar intenzivna terapija, ki prinese trajne rezultate. Študije kažejo, da večina posameznikov s panično motnjo doživi občutno izboljšanje po nekaj mesecih KVT (Bandelow, 2017).

kako se zdravi panična motnja

2. Zdravila za panično motnjo

Zdravila se pogosto uporabljajo kot dopolnilna metoda zdravljenja pri posameznikih, pri katerih simptomi močno vplivajo na vsakodnevno življenje in jih ovira pri vsakodnevnih dejavnostih. Zdravila se običajno predpisujejo v kombinaciji s psihoterapijo, saj je kombinacija teh dveh pristopov pogosto najučinkovitejša.

Najpogostejše vrste zdravil za panično motnjo:

  • Antidepresivi (SSRI in SNRI): Selektivni zaviralci ponovnega privzema serotonina (SSRI), kot so fluoksetin, sertralin in paroksetin, ter zaviralci ponovnega privzema serotonina in noradrenalina (SNRI), kot je venlafaksin, so pogosto prva izbira za zdravljenje panične motnje. SSRI in SNRI pomagajo vzpostaviti kemično ravnovesje v možganih in zmanjšujejo simptome anksioznosti. Učinek običajno nastopi po nekaj tednih redne uporabe.
  • Benzodiazepini: Benzodiazepini, kot sta lorazepam in alprazolam, delujejo hitro in učinkovito zmanjšujejo simptome panike, vendar so primerni za kratkotrajno uporabo zaradi tveganja za zasvojenost. Ta zdravila se pogosto uporabljajo v primeru akutnega paničnega napada ali v kombinaciji z antidepresivi, dokler ti ne začnejo delovati.
  • Triciklični antidepresivi (TCA): Triciklični antidepresivi, kot sta klomipramin in imipramin, so starejša oblika antidepresivov, ki se uporabljajo v primerih, ko SSRI in SNRI niso učinkoviti. Zaradi stranskih učinkov se običajno predpisujejo le, če druga zdravila ne prinesejo želenega učinka.

Pri uporabi zdravil za panično motnjo je pomembno redno spremljanje s strani psihiatra. Zdravnik lahko prilagodi odmerek ali spremeni zdravilo, če oseba ne doživlja izboljšanja ali če se pojavijo neželeni učinki. Pomembno je, da se oseba zaveda, da zdravila niso trajna rešitev, ampak so podporna metoda v procesu okrevanja.

3. Tehnike sproščanja

Tehnike sproščanja so pomemben del celostnega pristopa k zdravljenju panične motnje, saj pomagajo zmanjšati stres in tesnobo, ki pogosto prispevata k napadom panike. Redna praksa tehnik sproščanja lahko pomaga pri dolgoročnem obvladovanju simptomov panike.

Najpogosteje uporabljene tehnike sproščanja vključujejo:

  • Globoko dihanje: Tehnike, kot je diafragmatično dihanje, pomagajo uravnavati dihanje in zmanjšati občutek panike. Globoko dihanje spodbuja sprostitev in znižuje raven kortizola, hormona stresa.
  • Progresivna mišična relaksacija: Pri tej tehniki posameznik postopoma napenja in sprošča mišične skupine, kar pomaga pri sproščanju telesne napetosti. Ta tehnika je še posebej učinkovita pri ljudeh, ki doživljajo napetost v telesu kot odziv na stres.
  • Meditacija in čuječnost (mindfulness): Meditacija in čuječnostne tehnike pomagajo osebi, da se osredotoči na sedanji trenutek in zmanjša negativne miselne vzorce, ki vodijo v anksioznost. Čuječnost pomaga pri prepoznavanju miselnih in čustvenih vzorcev, kar vodi do boljšega obvladovanja stresnih situacij.
  • Joga in tai chi: Te vadbe združujejo telesno aktivnost, dihanje in meditacijo, kar izboljšuje telesno in duševno zdravje. Joga in tai chi sta še posebej koristna za zmanjšanje fizičnih in psihičnih simptomov panike.

Sprostitvene tehnike lahko posameznik vključi v svojo vsakodnevno rutino, saj imajo dolgoročen učinek na zmanjšanje stresa in obvladovanje panike.

4. Podporne skupine in psihosocialna podpora

Panična motnja je lahko zelo osamljajoča, saj mnogi posamezniki skrivajo svoje težave in se umaknejo iz socialnih situacij. Podporne skupine in psihosocialna podpora imajo zato pomembno vlogo pri procesu okrevanja, saj osebam s panično motnjo nudijo prostor za izmenjavo izkušenj in pridobivanje podpore.

Koristi podpornih skupin in psihosocialne podpore:

  • Izmenjava izkušenj: Srečanje z drugimi ljudmi, ki se soočajo s podobnimi težavami, lahko prinese občutek povezanosti in razumevanja. Izmenjava izkušenj in strategij lahko pomaga posamezniku, da spozna, da ni sam.
  • Čustvena podpora: Skupina ali mentorji lahko nudijo čustveno podporo, kar krepi samozavest in zmanjšuje občutek osamljenosti.
  • Izobraževanje o motnji: Srečanja pogosto vključujejo predavanja ali delavnice, kjer posamezniki pridobijo dodatne informacije o panični motnji, možnostih zdravljenja in tehnikah obvladovanja.

Podporne skupine so lahko organizirane v živo ali prek spleta, kar omogoča dostopnost posameznikom v različnih življenjskih okoliščinah.

5. Spremembe življenjskega sloga in samopomoč

Spremembe življenjskega sloga so pomemben del celostnega zdravljenja panične motnje, saj lahko zmanjšajo tveganje za napade panike in izboljšajo splošno počutje. S temi spremembami posameznik pridobi večjo odpornost proti stresu in se bolje sooča s simptomi panike.

Koristne spremembe življenjskega sloga vključujejo:

  • Redna telesna aktivnost: Vadba izboljša razpoloženje, zmanjša stres in povečuje raven endorfinov, ki delujejo kot naravni antidepresivi.
  • Uravnotežena prehrana: Prehrana z nizkim deležem kofeina, sladkorja in alkohola pomaga stabilizirati razpoloženje. Kofein in sladkor lahko povečata anksioznost, zato je pomembno, da ju omejimo.
  • Zdrav ritem spanja: Zadosten spanec pomaga telesu in umu pri regeneraciji ter zmanjšuje možnost napadov panike.
  • Izogibanje stimulansom: Omejitev vnosa alkohola, nikotina in drugih substanc, ki lahko povečajo anksioznost, je ključna za obvladovanje simptomov.

Oseba s panično motnjo mora poskrbeti, da je življenje čim manj obremenjujoče, kar vključuje tudi iskanje podpore pri bližnjih. Sočutni in razumevajoči odnosi lahko prinesejo veliko olajšanje in prispevajo k okrevanju.

Samopomoč pri paničnih napadih

Če doživljate panični napad, poskusite naslednje tehnike, ki vam lahko pomagajo hitro pridobiti občutek nadzora in sprostitve:

  • Globoko dihanje: Poskusite globoko vdihniti skozi nos in počasi izdihniti skozi usta. Ta način dihanja vam lahko pomaga upočasniti srčni utrip ter zmanjša občutek tesnobe in panike.
  • Preusmerjanje pozornosti: Osredotočite se na en predmet ali zvok v prostoru. S tem boste zmanjšali miselni kaos in preusmerili pozornost stran od občutka panike.
samopomoč pri panični motnji
  • Vizualizacija varnega prostora: Predstavljajte si prostor, kjer se počutite varno in sproščeno, na primer mirno plažo ali prijeten kotiček vašega doma. To lahko pomaga umiriti misli in vas prestavi v stanje notranjega miru.
  • Progresivna mišična relaksacija: Zavestno sproščajte mišice, začenši pri stopalih in se počasi pomikajte navzgor po telesu. S tem boste zmanjšali telesno napetost, ki spremlja panične napade, ter dosegli bolj sproščeno stanje telesa in duha.

S temi tehnikami boste lažje nadzorovali panične napade in sčasoma krepili občutek varnosti v takšnih situacijah.

Preverite še naše druge članke na blogu.

Pogosta vprašanja (FAQ) – Panična motnja

Kaj sproži panično motnjo?
Panična motnja je pogosto posledica kombinacije genetskih, psiholoških in okoljskih dejavnikov. Pogostost in intenzivnost napadov panike se lahko poveča pod stresom ali po travmatičnih izkušnjah.

Kako dolgo traja napad panike?
Napad panike običajno traja od 5 do 20 minut, vendar redko traja več kot eno uro. Simptomi običajno dosežejo vrhunec hitro po začetku.

Ali je panična motnja ozdravljiva?
Panična motnja je obvladljiva, čeprav ni popolnoma ozdravljiva. Zdravljenje, ki vključuje terapijo in zdravila, lahko pomaga zmanjšati pogostost in intenzivnost napadov.

Ali lahko napad panike povzroči smrt?
Ne, napad panike sam po sebi ni življenjsko nevaren, čeprav se oseba morda počuti, kot da umira. Pomembno je vedeti, da gre za prehoden dogodek.

Ali kofein lahko sproži napad panike?
Da, kofein lahko poslabša simptome anksioznosti in sproži simptome, podobne paničnemu napadu, zlasti pri ljudeh s panično motnjo.

Kako razlikovati napad panike od srčnega infarkta?
Simptomi paničnega napada in srčnega infarkta so podobni, zato je v primeru dvoma najbolje poiskati nujno medicinsko pomoč. Napadi panike pogosto vključujejo močan strah, vendar ne povzročijo trajnih poškodb.

Kako pomagati osebi, ki doživlja panični napad?
Ostanite mirni, ponudite ji prostor in jo opomnite, da so simptomi prehodni. Spodbujajte jo, naj diha počasi in globoko.

Nazaj na domačo stran.

Viri – Panična motnja

  1. Kessler, R. C., Berglund, P., Demler, O., Jin, R., & Walters, E. E. (2005). Lifetime prevalence and age-of-onset distributions of DSM-IV disorders in the National Comorbidity Survey Replication. Archives of General Psychiatry, 62(6), 593-602. https://doi.org/10.1001/archpsyc.62.6.593
  2. Hettema, J. M., Neale, M. C., & Kendler, K. S. (2001). A review and meta-analysis of the genetic epidemiology of anxiety disorders. American Journal of Psychiatry, 158(10), 1568-1578. https://doi.org/10.1176/appi.ajp.158.10.1568
  3. American Psychiatric Association. (2013). Diagnostic and statistical manual of mental disorders (5th ed.). Washington, DC: Author.
  4. Craske, M. G., & Barlow, D. H. (2008). Panic disorder and agoraphobia. In Anxiety and its disorders: The nature and treatment of anxiety and panic (pp. 479-531). Guilford Press.
  5. Clark, D. M., & Wells, A. (1995). A cognitive model of social phobia. In R. G. Heimberg, M. R. Liebowitz, D. A. Hope, & F. R. Schneier (Eds.), Social phobia: Diagnosis, assessment, and treatment (pp. 69-93). Guilford Press.
  6. Bandelow, B., Michaelis, S., & Wedekind, D. (2017). Treatment of anxiety disorders. Dialogues in Clinical Neuroscience, 19(2), 93-107.
  7. Rapee, R. M., Craske, M. G., Brown, T. A., & Barlow, D. H. (1996). Measurement of perceived control over anxiety-related events. Behavior Therapy, 27(2), 279-293. https://doi.org/10.1016/S0005-7894(96)80018-9